Podnaslov: Akcija Monte ali unicenje (otroskih) sanj

Odkar pomnim oz. odkar je vstopil v moje zivljenje sem si zelela pojesti veliko paketkov Monteja, ker je eden odlocno premalo. Nekoc nisem imela denarja ali pa se mi ga je zdelo skoda zapravljati za drage priboljske, zdaj pa sem zaposlena (ceprav me v ljubljanskih sladoledarnah se vedno obravnavajo kot studentko, mogoce tudi zaradi vecnega nahrbtnika) in lahko nekaj tezko prisluzenih par zapravim za neumnosti.

Z Vedrano (sodelavka) sva se enkrat zmenili, da bova namesto malice jedli Monte, tako nekako 4x4, kar nanese dvojno dnevno dozo vitamina B12, skoraj kilo snovi in nocete vedeti, koliko sladkorja... Tekmovati nisva hoteli, da si ne bi unicili uzitka.

Danes je ta dan le napocil, ker na jedilniku ni bilo nicesar posebno slastnega. Ze na zacetku sem imela slab obcutek, ker sem bila lacna mesa in necesa mastnega, potem pa je v menzi tako slastno disalo, da mi je bilo zelo zal, da moram ravno danes jesti Monte. Ampak obljuba dela dolg. Kasneje mi je bilo se malo bolj zal.

Torej: kupiva si pakete, jaz 4, Vedrana velikopotezno 5 (majhni paketki po 4, eden tehta 220 g). Odprem prvega in ne cutim nobenega posebnega uzitka pri nosenju zlice v usta. Pri tretjem me je zacela rahlo boleti glava. Pri sedmem mi je postalo slabo.Po osmem sem obupala in si sla popravit okus s pomfrijem in solato. Nisem vedela, da sem tako sibka. Ampak ocitno je bil napacen cas - deseta zjutraj na skoraj prazen zelodec. Cez eno leto, ko si bom malo opomogla, bom eksperiment izvedla po neobilnem kosilu popoldne. Mislim, da takrat ne bi smelo biti niti najmanjsega problema z 12.

Glava me je bolela se kaksne tri ure, splosno pocutje je bilo tako-tako, zelodec in ostala prebavila pa je cudezno popravil pomfri (mogoce tudi solata z obilo cesna). Vedrana je bila cisto unicena, se cel dan ji je bilo slabo. Tudi ona jih je pojedla osem, ampak komaj komaj. Ce bi tekmovali, bi bila situacija dosti hujsa, ker bi jaz za zmago bila pripravljena pozreti tudi tri kile tega sranja.

Iz vsega nastetega lahko zakljucim, da je Monte v vecjih kolicinah verjetno rahlo strupen.

Mimogrede: edini dober razlog, zakaj imeti tipa je, da imas nekoga primernega za odstranitev ceka (klopa, op. a.) z intimnih predelov.

Petek, 22. 5. okrog 16h: Moj preljubi brat mi priklopi pralni stroj.

Dvajset minut kasneje: Vprasam ga, ce je odstranil zascito (fiksiranje bobna) za prevoz. Rece, da ja.

Ponedeljek, 25. 5. okrog 10.30: Otvoritveno pranje - 3 pisane kuhinjske krpe in pisana posteljnina (program za pisano neobcutljivo bombazno perilo, 60°C, poln loncek tekocega detergenta Persil Gold nekaj).

Cez priblizno 3/4 ure: Poplava v kopalnici, ob centrifugiranju pa besno tuljenje, cviljenje. Kot bi prislonil uho na skoraj pokvarjen motor 30 let starega traktorja.

Cez 30 minut: Koncala z rocnim precrpavanjem vode (kreteni, ki so preurejali kopalnico, so odtok postavili na najvisje lezece mesto na tleh...) in brisanjem tal, stroj je koncal s programom, obesim perilo, skuham kosilo in drvim v sluzbo z zamudo.

Okorg 16h: Poklicem brata, mu pojasnim tegobe in ga se enkrat vprasam, ce je odstranil tisto, kar pac ze je, z bobna. Je. Narocim mu, naj pove mami, da naj se ne veseli prevec zmanjsanja kupa cot.

Torek, 26. 5.: Za pralni stroj ni bilo casa.

Sreda, 27. 5. dopoldne: Zacnem preucevati navodila za priklop pralnega stroja. Ko ga hocem odmakniti iz prostorcka, kjer je vtaknjen, ugotovim, da moje misice in telesne dimenzije niso primerne za fizicna popravila velikih gospodinjskih aparatov. Se dobro, da sem trmasta, in se dobro, da ga ne pozabim osamiti (elektrarniska terminologija se je ze zalezla pod kozo).

Pet minut kasneje: Ugotovim, da j**** brat sploh ni prebral navodil, da ni odstranil nobene zascite in je samo preprosto vtaknil cevi za vodo na prava mesta, kar bi znala narediti tudi jaz. Pravzaprav bi vse, kar pise na listicu z navodili za priklop, znala narediti sama. Drugic bom.

Nekaj minut kasneje (od zdaj naprej sledec opis casa nadomesca znak **?!?*): Treba je odviti stiri vijake velikosti "kar veliki - premer vsaj 6 mm". Na roke ali s kriznim izvijacem velikosti "luknjice za predalcek za baterije na kalkulatorju". Izkaze se, da gre kljub taksnemu neujemanju lukenj in orodja. Na zadnji strani stroja ostane luknja, ki jo je potrbeno zamasiti s cepom, prilozenim v vrecki z originalnimi navodili.

**?!?*: Ne gre. Uporabim vse sile in jih podkrepim s socnim besednjakom. Ne pomaga.

**?!?*: Ugotovim, da je potrebno vzeti iz luknje neko rdeco plasticno stvar. Zdaj pa gre.

**?!?*: Na dno stroja je potrebno prilimati in privijaciti kartonsko zascito. Pise, da je nujno potrebno, ne pise pa, zakaj. Ni mi jasno, pred cim sciti tanek crn karton. Pred poplavo sigurno ne.

**?!?*: En clovek zelo tezko obrne pralni stroj. V tako majhni kopalnici ni veliko manevrskega prostora, zato ga prislonim na zid na gumb za izbiranje programov (kar je sicer strogo prepovedano) in med limanjem kartona upam, da mi ne pade na glavo ali prste.

**?!?*: Izkaze se, da plasticnih vijakov ne zavijas, ampak jih pribijas (s kletvicami in roko). Zanimivo.

**?!?* (veckrat): Recimo, da je stroj zdaj pripravljen za uporabo, jaz pa za pod tus od vsega napora. Napolnim ga z drugim otvoritvenim naborom perila. Spet pisana (satenasta!) posteljnina in dve novi svetlo modri brisaci. Procedura je enaka kot pri prvem pranju.

Pol ure kasneje: Manjsa poplava nedefiniranega izvora - je iz pralnega stroja, ampak ne morem dolociti tocne lokacije. Zvoki so dokaj normalni in pricakovani.

**?!?*: Med pospravljanjem sledi manjse poplave pride velika. Naravnost iz odtoka na tleh. Jako interesantno: stvar, ki naj bi pozirala vodo, jo izbruha, ta zmesana z delci nesnage odtece v vse smeri kopalnice.

Polurno brisanje in zaskrbljeno preverjanje situacije. Vmes kuham kosilo. Vmes tudi ugotovim, da stojim bosa v vodi in preglejujem delujoc pralni stroj. Mislim, da sem odporna na elektricni udar.

Cez pol ure: Stroj konca. Jaz zakljucim z desetim brisanjem tal. Poklicem oceta, ki mi razlozi, da je ocitno zamasen odtok. Okriviva delavce. Poklicem tipa, ki je odgovoren za stanovanje. Ne javi se.

To je to. B je to.

O ocitnih in vsem jasnih prednostih seveda ne nameravam na dolgo in siroko razpravljati, jih bom pa omenila: sam svoj gospodar lahko pusti usrane cunje, kjerkoli se mu/ji zahoce, preklinja ko tristo mater, se sprehaja nag/a naokoli, pusti lezati umazano posodo v koritu cel teden, smeti odnese, ko res ze zelo smrdi, poslusa muziko brez slusalk, gleda in dela in je, karkoli se mu pac zahoce oz. tisto, kar je v hladilniku... Ja, pa raznorazni papirji seveda lahko lezijo, ticijo, stojijo, visijo vsepovprek vsepovsod.

Ampak vsaj ena radost si zasluzi posebno mesto: cas ciscenja in pospravljanja. Kljub zgoraj nastetim razpaslim zanikrnim in zanemarjenim raz/na-vadam se cas ubadanja z neljubimi opravili skrci na cisti minimum. Ni veliko las, ni veliko dlak, ni veliko posode itn. Za pospravljanje 40 kvadratov porabim dvakrat manj casa kot za tedensko ciscenje bratove kopalnice. (Razen ta teden, ko pridete na obisk in bom raje malo bolj temeljita.) Je pa res, da vsaj kar se kuhinje in tusa tice vecinoma sproti brisem za sabo, in to potem seveda olajsa ostale dejavnosti.

Pa se ena tegoba, da razveselim zaprisezene predstavnike zivljenja v dvoje ali v komunah: zanimive vrste plesni v hladilniku. Hrana, ki jo lahko kupimo v trgovini, je vecinoma v paketih za druzino, torej za 3-4 osebe (jajca, kompoti, pakirano meso, paketki jesprenja, fizola...). Lepe obcudovanja vredne plesni (ali karkoli je ze bilo) mi je v borem mesecu in pol uspelo vzgojiti na siru, kruhu, kisli smetani, marelicnem kompotu in kislem zelju (do takrat sem bila prepricana, da je kislo zelje odporno na vse, tudi na zveplovo kislino), pa verjetno se na kaksni stvari.
Del tegob s hrano predstavlja tudi moje nagnjenje k enoloncnicam, ki se jih skoraj ne da skuhati samo za eno osebo. Ker nimam dovolj posodic za shranjevanje in tudi ne dovoljsnje kapacitete zamrzovalnika, to potem zgleda nekako takole: skuham ricet. Prvo porcijo pojem se isti dan. Drugo porcijo pojem naslednji dan. Tretjo porcijo pojem enkrat v tednu kuhanja. (Za vikend grem domov in doma je na meniju ricet. Prekolnem ricet in se mu odpovem za 14 dni.) Preostali dve ali tri porcije dam zmrznit in se veselim, kadar se mi ne da kuhati, kar je precej pogosto - cel prejsnji teden sem prezivela z ostanki iz zamrzovalnika.

Ko mi bojo priklopili pralni stroj, bom napisala kaj o radostih in tegobah pranja cot za eno osebo, kmalu pa sledijo Radosti in tegobe zivljenja brez avta.

V tovarni elektrike dela skoraj 600 ljudi (ta mesec pa skoraj dva jurja) in sem edina, ki prihaja v sluzbo z biciklom - razen ce imajo nekje zadaj skrito vip kolesarnico, za katero mi niso povedali, ker smo tanovi zaenkrat se obravnavani kot potrosna roba... Ne vem, ali me to dejstvo navdaja s ponosom ali zaskrbljenostjo (to s kolesom namrec; dokler dajo placo, me ne skrbi, kako sem obravnavana). Najbrz nic od tega. Zadnje case se mi pojavljajo neke cudne bolecine v kolku pri hoji po hribih navzdol, ki sevajo tudi v koleno (baje ni isias). Raje kot staranju in preteku garancije jih pripisujem kolesarjenju, padcu po stopnicah ter zjebanemu krizu pri prenasanju pohistva.

Prejsnji teden, ko je bilo vecinoma lepo vreme, mi je Krsko postalo kar vsec. Nekateri deli so prav lepi, nasla sem dobre poti za sprehode in nekateri okoliski hribi imajo cudovit razgled na moje domace hribe. Je pa izjemno neprijazno mesto za kolesarje. Ze od nekdaj vem, da bom umrla v prometni nesreci (ce me ne bo prej zalotil rak), ampak do zdaj sem bila prepricana, da v nesreci z avtom... Kolo bo.
Sosedje me hocejo zaplesti v medsebojne spore. Zivljenje v bloku mi s tega stalisca ne odgovarja. Presenetila sem samo sebe, kako hitro se navadim novih okoliscin in nimam nobenega domotozja ali prevelikega obzalovanja glede cesarkoli (no, prvi dan sem se kaksnih deset minut sprasevala "Kaj pa je tebi tega treba bilo, deklica?", potem pa je minilo). Pizda, tale stvar res postaja moj blog, PKJ! Zato bom prenehala, prihodnjic pa sledijo Radosti zivljenja v enoje I.

Lepo vabljeni v Krsko, ampak ne se ta teden. Ker ste eni izrazili zeljo, da bi vas povabila na OBISK (o zuru z veliko zacetnico ni niti najmanjsega govora - obisk pomeni prijetno pomenjkovanje ob prigrizkih) kaksen petek, se potem vsa stvar prestavi na maj. Ce pa si le zelite videti, kako uspevam v novem okolju - kar pomeni, da pri meni ne boste dlje kot tri ure - lahko pridete na ogled ze prej. Izberite! Mini kvazi zurcek maja ali junija pa vsekakor bo.

Zdaj pa k najpomembnejsi stvari: ali kdo popoldne in zvecer nujno potrebuje kavo? Zaenkrat nimam niti dzezve niti kave (imam pa 10 skodelic), ker je jaz ne pijem. Stogramsko vrecko roza Barcaffeja mislim kupiti sele, ko bom delala tiramisu.

Druga stvar: na pecico in stedilnik se sele privajam, zato vam ne bom pripravljala slavnostne vecerje. Tudi nimam zivcev in casa za kaj takega. Jasno, da bom spekla kaksno pecivo in prinesla kaj za jesti iz trgovine. Ne bom pa pekla/kuhala polnjenih lignjev, telecje pecenke v spargljevi omaki, maslenega riza z jurcki na posteljici iz rukole, skutnih strukljev in posebnega obeda za vegetarijance. Jasno?